Jeseni 2008 se je po uspešno opravljenem vzponu na Cho Oyu med sestopom smrtno ponesrečil iniciator in motor vodnika Miha Valič. Tik pred odhodom v Tibet je oddal prvo verzijo besedila in vrise smeri za vodnik po Steni, na katerem smo delali že nekaj let. Razlogov, poleg zaposlenosti z lastnim plezanjem, je bilo več, poglavitni pa ta, da je bilo takrat v modrem vodniku Plezalni vzponi • Vzhodne Julijske Alpe iz leta 1970 opisanih in vrisanih le 22 smeri z variantami, glavni plezalski boom pa se je v steni zgodil kasneje.

Urediti, narisati in razvozlati je bilo treba labirint preko stotih nekajstometrskih smeri z variantami. Veliko jih je bilo slabo dokumentiranih z nejasnim potekom ali nepreverjenimi težavami. Ko je leta 2011 vodnik le ugledal luč sveta, nam je v njem uspelo zbrati podatke za približno 120 smeri in variant.
V zadnji izdaji se je število smeri in variant približalo številki 150 in zelo verjetno je, da so sedaj dokumentirane in vrisane vse smeri, ki so bile splezane v steni. Večina najtežjih je bila v zadnjem desetletju ponovljena, ocene in skice pa popravljene in dopolnjene. Nastalo je tudi nekaj vrhunskih novih smeri in razrešenih je bilo še nekaj nejasnosti, povezanih s smermi Frančka Kneza, ki je v Steni z različnimi soplezalci potegnil daleč največ smeri.

Vodnik Stena temelji na karseda točnem vrisu smeri v fotografije in natančnih skicah, večini smeri pa je dodana tudi kratka karakteristika ali komentar ponavljalcev.

Ker je bila Stena od Avstro-Ogrske dalje tudi zagrizeno torišče rivalstva med germanskimi in slovenskimi plezalci za nacionalno prvenstvo pri plezalskih problemih tistega časa, bo za radovednejše dobrodošel izčrpen poljuden pregled plezalske zgodovine Stene, ki ga je prispeval Aleksander Bjelčevič.