Nevarna igra je iskrena in pretresljiva pripoved o popolni predanosti alpinizmu, analiza plezalskega duha z močnim čustvenim nabojem.
Postavljena je v obdobje thatcherizma, obdobje zapiranja rudnikov in tovarn ter posledično naraščajoče brezposelnosti, ki je najbolj prizadela prav socialno okolje, kateremu je pripadal tudi Pritchard. Izhod iz brezizhodnosti življenja s socialno podporo za brezposelne, ki je znašala skromnih 18 £ na teden, je Paul poiskal v ekstremnem alpinizmu, trdem in neizprosnem kot življenje samo v tistih letih.
Brez denarja in prihodnosti se je s prijatelji posvetil plezanju težkih in nevarnih smeri s sprotnim nameščanjem varovanja. V Severnem Walesu so takrat opravili nekaj zgodovinsko pomembnih prvih prostih ponovitev in prvenstvenih vzponov, ki so tedaj pomenili korak naprej v razvoju angleškega prostega plezanja.
S temi izkušnjami in znanjem je bil prehod iz domačih klifov v velike stene sveta le še vprašanja časa, prvenstvene smeri v stenah Torres del Paine, Yosemitov, Garwhalske Himalaje, Karakoruma in Baffina pa logično nadaljevanje njegove alpinistične kariere.
Knjiga je zbirka razmišljanj o ljudeh in krajih, izkušenj ob spopadanju z umrljivostjo, pripovedi o pustolovščinah, kjer je plezanje na goro samo polovica doživetja. Avtorjevo rahločutno prepoznavanje značaja svojih prijateljev je zajeto v pripovedih o drugih plezalcih: Pepeju Chaverriju, Silvu Karu, Philipu Lloydu, Teu Plazi in ostalih.

Paul Pritchard je za svoj knjižni prvenec prejel Boardman-Taskerjevo nagrado, najprestižnejšo britansko nagrado za gorniško literaturo.